We found out that, unfortunately, we do not have enough sources to make an appropriate research. Actually, we discovered that the Slovenes and the Romanians have no common history; but we can presume that we probably met at least three times. Vlad Drakul can be interesting for Slovenes and Mathias Korvin for the Romanians.
Our findings are:
- the Slovenes and the Transilvanians had a common enemy: the Transilvanian noble army and the counts of Celje fought against the Turks in the battle at Nikopolje in 1396,
- the counts of Celje (Herman II and his son Frederik II as well as Herman s daughter Barbara as Sigismund s wife) and Vlad Dracul II from Transilvania were members of the Knighthood of dragon, which was formed by Sigismund of Luxemburg,
- the third encounter between the counts of Celje and the Transilvanian counts was fatal for the counts of Celje, for prince Ulrik, the last count of Celje, was victim of the Belgrade conspiracy,
- the Slovene king Matjaž comes from Transilvania and that both the Slovenes and the Romanians know folk songs about Mathias Korvin.
Sunday, November 11, 2007
Monday, November 5, 2007
Visit in Romania
Obisk smo vrnili v času od 9. do 12. oktobra. Obiskali smo Brasov, pripravili smo skupno razstavo in spoznali mesto, šolo in Transilvanijo. Spoznali smo njihovo kulturo, sožitje med več narodi – Madžari, Moldavci, Sasi in Romuni in način življenja.
We were in Brasov between 9th and 15th of October. We visited Brasov, prepared common exhibition and we got to know the city, their school, and Transylvania. We have learned about their culture, coexistence of many nations - Hungarians, Germans, and Romanians and their way of life.
Friday, November 2, 2007
Visit in Slovenia
Med 11. in 15. septembrom so bili pri nas na obisku dijaki iz Colegiul National "Áprily Lajos" iz Brasova.
Raziskovali smo skupno zgodovino, pripravili razstavo na Poslovno-komercialni šoli v Celju in si ogledali mesto, Ljubljano in Primorsko.
Between 11th and 15th of September Colegiul National "Áprily Lajos" students from Brasov visited us.
We were researching history, prepared an exhibition in the School of Business and Commerce Celje, and have a tour around the Celje, Ljubljana and Primorska.
And here are some photos!
Sunday, October 7, 2007
Áprily Lajos High School – A Short History
Our institution regards as its predecessor the Roman Catholic Gymnasium founded by abbot Felfalusi Kovács Antal in 1837. The language of instruction in the establishment was Latin. The first class started its activities in the former parochial refectory but the development of the school and the increasing number of students and teachers required adequate measures to be taken. Thus, in 1845, abbot-headmaster Felfalusi Kovács Antal was granted approval by Ferdinand V of a new building of five classrooms and accordingly, building operations started in the spring of 1848. On November 1 1848 education started in the new building (Block B at present).
By an Austrian decree, the institution was reduced to a lower status and instead of Latin, German was introduced as language of instruction. This lower status was maintained until academic year 1872-73. At the time, the institution headed by Marosan Jakab (Iacob Muresianu) had 149 students.
Economic and social growth meant new requirements as well. Headmasters Rozslosni Elek and Vargyasi Ferenc urged on reorganization, reform and further extension.
The approaching Millennium conveyed the idea of building a new edifice. The Catholic Status of Transylvania and the Ministry of Religion and Education sanctioned the construction of a new building which was started on June 1 1900, based on the designs of famous Budapest architect Alpar Ignac. As a result, in September 1901 education started in a new stately edifice (present Block A).
History has frequently interfered with school life. For example, in 1948, by state authority decree, the institution ceased to be a denominational school, losing its name as well. From that time onward, it bore the name of Hungarian Mixed School Nr.4.
The year 1960 marked yet another major change. Secondary-school classes were moved to “Unirea” High School as a Hungarian section and the former Gymnasium became Grammar School nr.6, incorporating two sections.
At the beginning of 1990, re-establishment of the former Hungarian school became possible. After fiery debates, arguments and compromises the new Hungarian school was founded in 1990/1991.
Áprily Lajos High School is an independent institution incorporating primary, secondary and high school levels.
We are convinced that the above-mentioned historical facts rightfully qualify our institution as the successor of the Roman Catholic Gymnasium.
Friday, October 5, 2007
SKUPNE POTI CELJSKIH IN TRANSILVANSKIH KNEZOV
Dijaki in učitelji iz šole Colegiul National “Áprily Lajos” iz Brasova v Romuniji so bili na obisku v Celju od 11. do 15. 09.2007.
Skupaj smo pripravili razstavo o skupnih točkah med Celjskimi in transilvanskimi v poznem srednjem veku.
Ugotovili smo, da so se naše poti kar trikrat križale in sicer:
SKUPNE POTI CELJSKIH IN TRANSILVANSKIH KNEZOV
O stičnih točkah zgodovine Celjskih grofov in transilvanskih vojvod na evropskem piedestalu imamo malo podatkov. Morali bi obiskati arhive v Budimpešti, na Dunaju, v Bratislavi, Konstanci in še kje. Načrtno bi morali raziskati take ali drugačne stike med Celjskimi grofi in transilvanskimi vojvodami.
Stiki med narodi, ali vsaj med vladajočo strukturo, so verjetno bili, vendar se pojavi vprašanje, kakšni. Predvidevamo lahko, da so imeli vsaj nekaj stikov. Poti dveh tako različnih dežel, kot sta Transilvanija in Celjska grofija, njihovih kultur in načinov življenja, sta bili povezani nekajkrat v poznem srednjem veku, v obdobju vzpona celjske dinastične rodbine.
BITKA PRI NIKOPOLJU
Prvič sodelujeta predstavnika obeh pokrajin v znameniti bitki pri Nikopolju 25. septembra leta 1396.
Ogrski kralj Sigismund Luksemburški je na križarski pohod proti Turkom povabil skoraj vse takratne evropske države. Odzvali so se Francozi z okrog 10000 vojaki pod poveljstvom sina burgundskega vojvode Filipa. Pridružili so se jim nemški vitezi. Skupaj so se odpravili do Dunaja, kjer so se Avstrijcem pridružili še koroški, kranjski in štajerski Slovenci. Slednjim je poveljeval grof Herman II. Celjski. Zbrana vojska je odkorakala do Budima na Ogrskem, kjer so se pridružili Ogrom, s severa so prispeli vitezi Ivanovci s Poljske in Češke. Vsem se je pridružilo še 1000 angleških oklepnih konjenikov pod vodstvom vojvode Lancasterskega. Z zahoda je prikorakala še vojska Hrvatov, Bosancev in Ogrskih (panonskih) Slovencev. Nazadnje so se vojski pridružili še Vlahi vojvode Mirča in Transilvanci pod vojvodo Sedmograškim. Skupaj je bilo zbranih med 60000 in 100000 krščanskih vojakov. Skupaj s pratežjo so šteli okrog 120000 ljudi.
V začetku septembra 1396 je evropska vojska začela z obleganjem Nikopolja. Turški sultan Bajazid je prekinil obleganje Carigrada in se z okrog 200000 vojščakov odpravil preko Trnova proti Nikopolju. Pridružil se mu je srbski knez Štefan Lazarevič z okoli 5000 vojaki.
Evropski križarji so bili prepričani, da bodo Turke razbili in jih pregnali do Carigrada ter jih vrgli iz Evrope.
Na krščanski strani je pred bitko prišlo do resnega spora. Kralj Sigismund je hotel najprej udariti na Turke s svojo vojsko Ogrov, Slovencev, Vlahov vojvode Mirča in Sedmograjčani, ki so že poznali turški način vojskovanja. Temu so nasprotovali Francozi, ki so si želeli priboriti slavo pri razbitju in uničenju turške armade.
Kralj Sigismund je popustil Francozom, ki so prvi napadli turške čete. Francoski oklepni konjeniki so udarili na prvo bojno linijo Turkov in dobesedno pregazili janičarje. Nato so udarili in dodobra razmajali še drugo turško linijo, ki jo je sestavljala turška konjenica. Francozi so v bojni vnemi spregledali, da so napadli le del turških čet, ki je bil obrnjen proti njim. Po običaju srednjeveškega vojskovanja so razjahali in peš napadli ostanke turških čet.
Med tem se je v bitko zapletla tudi glavnina krščanskih čet. Francoze so s hrbta napadli janičarji. Francoski vitezi so njihove čete prebili, ne pa tudi uničili. S strani je napadla še turška konjenica, ki je bila skrita za gričem in je niso videli. Francozi so bili obkoljeni s turško vojsko.
Ogrski kralj Sigismund Luksemburški je videl, da se je francoska vojska znašla v obroču, zato je sam vodil protiudar. Nalet krščanskih bojevnikov je bil silovit in že se je kazala zmaga, ker je med turško vojsko prišlo do znakov razsula. Sultan Bajazid je posegel v bitko, da bi preprečil razsulo. Bajazid je povabil srbskega kneza Štefana Lazarevića in njegove vojake v napad na Sigismundov oddelek. Srbska vojska je štela okoli 5000 vojakov, od tega 1500 oklepnih konjenikov. Knez Lazarevič je z vso silo napadel vojsko kralja Sigismunda in uspel.
Vlahi vojvode Mirča in Transilvanci so pod vojvodo Sedmograškim zapustili krščansko vojsko in se pridružili Turkom. Bojišče so zapustili še Hrvati in Francozi, Nemci in Ogri ter se v neredu umikali proti Donavi.
Prisebnost je ohranil Herman II. Celjski s Slovenci. Slovenske čete Celjskega grofa so razbile Turke in jim odpeljale skoraj že zajetega ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega. Kralja Sigismunda Luksemburškega je rešil smrti grof Herman II. Celjski, zaradi česar je bil v zahvalo povišan v kneza.
ZMAJEV VITEŠKI RED
Drugič Celjski sodelujejo s Transilvanci leta 1408, ko je Sigismund Luksemburški začel ustvarjati Zmajev viteški red. Ustanovitelja viteškega reda sta Sigismund Luksemburški in žena Barbara Celjska. Red je imel 22 članov, ki so se delili v viteze I. in II. reda.
Z redom so odlikovali tiste, ki so bili zaslužni v obrambi vere. Med člani reda so bili: ustanovitelj Sigismund Luksemburški in žena Barbara, njena oče in brat Herman II. ter Friderik II. iz Celja, Srbski despot Štefan Lazarević, kralj Alfonz Aragonski in Neapeljski, Poljski kralj Ladislav II, veliki knez Vtautas Litvanski, vojvoda Ernest Avstrijski, Krištof III., vojvoda Bavarski, Pipo iz Ozore in Filip Buondelmonte (Ogrska), poljski kralj Vladislav II. Jagelovský, danski kralj Ferdinand, Albert III. Nemški, avstrijski vojvoda Ernest Habsburski, njegov naslednik Ernest Železni, vlaški vojvoda Vlad II. Dracul in njegov sin Vlad III., Eberhardt, ogrski plemič Nikolaj I. Gorjanski in njegov brat Jan Gorjanski, vojvoda Stibor Stiboric - bratislavski župan, Peter Brezovicki, Peter Čeh z Levic in še drugi.
13. decembra leta 1418 so na cerkvenem koncilu v Konstanci predstavili listino Zmajevega viteškega reda in njegovo delovanje. Bojevali so se proti turški vojski in husitom.
HUNJADI IN MATIJA KORVIN
Tretje, hkrati pa tudi zadnje srečanje med celjskimi in transilvanskimi plemiči, je bilo usodno za Celjske. Ulrik je skoval več mračnih načrtov zoper Ivana Hunjadija, ki je bil iz Transilvanije, sin plemiča Janosa Hunjadija. Ivan Hunjadij se je po smrti ogrskega kralja Albrehta II. Habsburškega zapletel z Ulrikom Celjskim v boj za skrbništvo nad mladoletnim kraljem Ladislavom Posmrtnikom.
Oger je s svojimi vojščaki pritisnil proti Celju, a je bil po hudih bitkah odbit, zato se je moral umakniti. Ivana Hunjadija je polom prisilil, da je pričel razmišljati o pomiritvi s Celjskimi. Tako je bila nazadnje sklenjena ženitna pogodba med Hunjadijevci in Brankovići, ki je zadevala tudi Celjske. Hčerka iz zakona med knezom Ulrikom in Katarino Branković, Elizabeta, bi morala vzeti za moža po prvem dogovoru starejšega sina ogrskega gubernatorja Ladislava, po drugem pa mlajšega Matijo.
Elizabeta, ki je zaradi sporazuma med despotom Jurijem in Celjani morala pripadati pravoslavni veri, je bila prvotno obljubljena enemu goriških grofov, toda ti so medtem tako nazadovali, da utrjevanje povezav z njimi za knežjo dinastijo iz porečja Savinje ni bilo zanimivo. Tako je bila Celjanka še kot otrok poslana k Hunjadijevcem, vendar je kmalu umrla.
Ivan Hunjadi in Ivan Kapistran sta vodila predhodnico križarskega pohoda in pred Beogradom zavrnila Osmane. Oba sta umrla za kugo. Glavnina križarske vojske pod vodstvom Ulrika Celjskega in kralja Ladislava se je počasi premikala proti bojišču.
V začetku novembra 1456 je prispela v Fugot pri Petrovaradinu, kjer je zasedal ogrski državni zbor. Na njem je bil knez Ulrik imenovan za vrhovnega kapetana Ogrske. To je bil položaj, ki ga je pred smrtjo imel Ivan Hunjadi. Njegov starejši sin je bil prepričan, da to mesto pripada njemu, zato je skoval zaroto zoper kneza Ulrika.
8. novembra 1456 so križarji končno prispeli v Beograd, toda v mestno trdnjavo so Hunjadijevci spustili samo kralja Ladislava Posmrtnika in njegovo ožje spremstvo, v katerem je bil tudi vrhovni kapetan. Naslednje jutro je Hunjadi kneza Ulrika pozval k sebi in ga dal hladnokrvno umoriti, medtem ko je kralj Ladislav ostal pri življenju.
Hunjadijeva stran pa se ni dolgo veselila uspeha. Mladi kralj se je navidezno spravil z njo, po vrnitvi v Budim pa je ostro udaril po organizatorjih beograjskega komplota.
Ladislav Hunjadi je moral z glavo plačati sodelovanje in vodenje zarote, njegov mlajši brat Matija, nesojeni Ulrikov zet, pa je bil zaprt (bil je mladoleten). Toda že naslednje leto Ladislav Posmrtnik umre in za njim se na ogrski prestol povzpne prav Matija Hunjadi – kralj Matjaž, ki postane eden največjih ogrskih in srednjeevropskih vladarjev.
A kakor knez Ulrik tudi on zapusti zgodovinsko prizorišče brez naslednika. Obstajajo celo pričevanja, da je Celjan skušal posinoviti svojega bodočega morilca, Ladislava Hunjadija.
Celjani so poslednja pomembna srednjeveška dinastija, ki se je s slovenskih tal povzpela v kroge evropskega velikega plemstva. Ko so v Celju pokapali zadnjega kneza, se je razlegal presunljiv klic:»Danes grofje Celjski in nikdar več«.
Literatura:
Fugger, Germadnik Rolanda. K zvezdam in nazaj. Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa Celjskega. Pokrajinski muzej Celje 2006
GRDINA. Igor. Celjski knezi v Evropi. Fit- Media, d. o. o. Celje 1994.
Katalog razstave Grofje celjski. Pokrajinski muzej Celje 1999.
Veliki splošni leksikon. Priročna izdaja. Knjiga 6, 7 in 11. DZS. Ljubljana 2006.
Zbornik mednarodnega simpozija. Grofje Celjski – stara – nova spoznanja. Celje, 27. – 29. maja 1998. Pokrajinski muzej Celje 1998.
Darjan Teržan
Skupaj smo pripravili razstavo o skupnih točkah med Celjskimi in transilvanskimi v poznem srednjem veku.
Ugotovili smo, da so se naše poti kar trikrat križale in sicer:
SKUPNE POTI CELJSKIH IN TRANSILVANSKIH KNEZOV
O stičnih točkah zgodovine Celjskih grofov in transilvanskih vojvod na evropskem piedestalu imamo malo podatkov. Morali bi obiskati arhive v Budimpešti, na Dunaju, v Bratislavi, Konstanci in še kje. Načrtno bi morali raziskati take ali drugačne stike med Celjskimi grofi in transilvanskimi vojvodami.
Stiki med narodi, ali vsaj med vladajočo strukturo, so verjetno bili, vendar se pojavi vprašanje, kakšni. Predvidevamo lahko, da so imeli vsaj nekaj stikov. Poti dveh tako različnih dežel, kot sta Transilvanija in Celjska grofija, njihovih kultur in načinov življenja, sta bili povezani nekajkrat v poznem srednjem veku, v obdobju vzpona celjske dinastične rodbine.
BITKA PRI NIKOPOLJU
Prvič sodelujeta predstavnika obeh pokrajin v znameniti bitki pri Nikopolju 25. septembra leta 1396.
Ogrski kralj Sigismund Luksemburški je na križarski pohod proti Turkom povabil skoraj vse takratne evropske države. Odzvali so se Francozi z okrog 10000 vojaki pod poveljstvom sina burgundskega vojvode Filipa. Pridružili so se jim nemški vitezi. Skupaj so se odpravili do Dunaja, kjer so se Avstrijcem pridružili še koroški, kranjski in štajerski Slovenci. Slednjim je poveljeval grof Herman II. Celjski. Zbrana vojska je odkorakala do Budima na Ogrskem, kjer so se pridružili Ogrom, s severa so prispeli vitezi Ivanovci s Poljske in Češke. Vsem se je pridružilo še 1000 angleških oklepnih konjenikov pod vodstvom vojvode Lancasterskega. Z zahoda je prikorakala še vojska Hrvatov, Bosancev in Ogrskih (panonskih) Slovencev. Nazadnje so se vojski pridružili še Vlahi vojvode Mirča in Transilvanci pod vojvodo Sedmograškim. Skupaj je bilo zbranih med 60000 in 100000 krščanskih vojakov. Skupaj s pratežjo so šteli okrog 120000 ljudi.
V začetku septembra 1396 je evropska vojska začela z obleganjem Nikopolja. Turški sultan Bajazid je prekinil obleganje Carigrada in se z okrog 200000 vojščakov odpravil preko Trnova proti Nikopolju. Pridružil se mu je srbski knez Štefan Lazarevič z okoli 5000 vojaki.
Evropski križarji so bili prepričani, da bodo Turke razbili in jih pregnali do Carigrada ter jih vrgli iz Evrope.
Na krščanski strani je pred bitko prišlo do resnega spora. Kralj Sigismund je hotel najprej udariti na Turke s svojo vojsko Ogrov, Slovencev, Vlahov vojvode Mirča in Sedmograjčani, ki so že poznali turški način vojskovanja. Temu so nasprotovali Francozi, ki so si želeli priboriti slavo pri razbitju in uničenju turške armade.
Kralj Sigismund je popustil Francozom, ki so prvi napadli turške čete. Francoski oklepni konjeniki so udarili na prvo bojno linijo Turkov in dobesedno pregazili janičarje. Nato so udarili in dodobra razmajali še drugo turško linijo, ki jo je sestavljala turška konjenica. Francozi so v bojni vnemi spregledali, da so napadli le del turških čet, ki je bil obrnjen proti njim. Po običaju srednjeveškega vojskovanja so razjahali in peš napadli ostanke turških čet.
Med tem se je v bitko zapletla tudi glavnina krščanskih čet. Francoze so s hrbta napadli janičarji. Francoski vitezi so njihove čete prebili, ne pa tudi uničili. S strani je napadla še turška konjenica, ki je bila skrita za gričem in je niso videli. Francozi so bili obkoljeni s turško vojsko.
Ogrski kralj Sigismund Luksemburški je videl, da se je francoska vojska znašla v obroču, zato je sam vodil protiudar. Nalet krščanskih bojevnikov je bil silovit in že se je kazala zmaga, ker je med turško vojsko prišlo do znakov razsula. Sultan Bajazid je posegel v bitko, da bi preprečil razsulo. Bajazid je povabil srbskega kneza Štefana Lazarevića in njegove vojake v napad na Sigismundov oddelek. Srbska vojska je štela okoli 5000 vojakov, od tega 1500 oklepnih konjenikov. Knez Lazarevič je z vso silo napadel vojsko kralja Sigismunda in uspel.
Vlahi vojvode Mirča in Transilvanci so pod vojvodo Sedmograškim zapustili krščansko vojsko in se pridružili Turkom. Bojišče so zapustili še Hrvati in Francozi, Nemci in Ogri ter se v neredu umikali proti Donavi.
Prisebnost je ohranil Herman II. Celjski s Slovenci. Slovenske čete Celjskega grofa so razbile Turke in jim odpeljale skoraj že zajetega ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega. Kralja Sigismunda Luksemburškega je rešil smrti grof Herman II. Celjski, zaradi česar je bil v zahvalo povišan v kneza.
ZMAJEV VITEŠKI RED
Drugič Celjski sodelujejo s Transilvanci leta 1408, ko je Sigismund Luksemburški začel ustvarjati Zmajev viteški red. Ustanovitelja viteškega reda sta Sigismund Luksemburški in žena Barbara Celjska. Red je imel 22 članov, ki so se delili v viteze I. in II. reda.
Z redom so odlikovali tiste, ki so bili zaslužni v obrambi vere. Med člani reda so bili: ustanovitelj Sigismund Luksemburški in žena Barbara, njena oče in brat Herman II. ter Friderik II. iz Celja, Srbski despot Štefan Lazarević, kralj Alfonz Aragonski in Neapeljski, Poljski kralj Ladislav II, veliki knez Vtautas Litvanski, vojvoda Ernest Avstrijski, Krištof III., vojvoda Bavarski, Pipo iz Ozore in Filip Buondelmonte (Ogrska), poljski kralj Vladislav II. Jagelovský, danski kralj Ferdinand, Albert III. Nemški, avstrijski vojvoda Ernest Habsburski, njegov naslednik Ernest Železni, vlaški vojvoda Vlad II. Dracul in njegov sin Vlad III., Eberhardt, ogrski plemič Nikolaj I. Gorjanski in njegov brat Jan Gorjanski, vojvoda Stibor Stiboric - bratislavski župan, Peter Brezovicki, Peter Čeh z Levic in še drugi.
13. decembra leta 1418 so na cerkvenem koncilu v Konstanci predstavili listino Zmajevega viteškega reda in njegovo delovanje. Bojevali so se proti turški vojski in husitom.
HUNJADI IN MATIJA KORVIN
Tretje, hkrati pa tudi zadnje srečanje med celjskimi in transilvanskimi plemiči, je bilo usodno za Celjske. Ulrik je skoval več mračnih načrtov zoper Ivana Hunjadija, ki je bil iz Transilvanije, sin plemiča Janosa Hunjadija. Ivan Hunjadij se je po smrti ogrskega kralja Albrehta II. Habsburškega zapletel z Ulrikom Celjskim v boj za skrbništvo nad mladoletnim kraljem Ladislavom Posmrtnikom.
Oger je s svojimi vojščaki pritisnil proti Celju, a je bil po hudih bitkah odbit, zato se je moral umakniti. Ivana Hunjadija je polom prisilil, da je pričel razmišljati o pomiritvi s Celjskimi. Tako je bila nazadnje sklenjena ženitna pogodba med Hunjadijevci in Brankovići, ki je zadevala tudi Celjske. Hčerka iz zakona med knezom Ulrikom in Katarino Branković, Elizabeta, bi morala vzeti za moža po prvem dogovoru starejšega sina ogrskega gubernatorja Ladislava, po drugem pa mlajšega Matijo.
Elizabeta, ki je zaradi sporazuma med despotom Jurijem in Celjani morala pripadati pravoslavni veri, je bila prvotno obljubljena enemu goriških grofov, toda ti so medtem tako nazadovali, da utrjevanje povezav z njimi za knežjo dinastijo iz porečja Savinje ni bilo zanimivo. Tako je bila Celjanka še kot otrok poslana k Hunjadijevcem, vendar je kmalu umrla.
Ivan Hunjadi in Ivan Kapistran sta vodila predhodnico križarskega pohoda in pred Beogradom zavrnila Osmane. Oba sta umrla za kugo. Glavnina križarske vojske pod vodstvom Ulrika Celjskega in kralja Ladislava se je počasi premikala proti bojišču.
V začetku novembra 1456 je prispela v Fugot pri Petrovaradinu, kjer je zasedal ogrski državni zbor. Na njem je bil knez Ulrik imenovan za vrhovnega kapetana Ogrske. To je bil položaj, ki ga je pred smrtjo imel Ivan Hunjadi. Njegov starejši sin je bil prepričan, da to mesto pripada njemu, zato je skoval zaroto zoper kneza Ulrika.
8. novembra 1456 so križarji končno prispeli v Beograd, toda v mestno trdnjavo so Hunjadijevci spustili samo kralja Ladislava Posmrtnika in njegovo ožje spremstvo, v katerem je bil tudi vrhovni kapetan. Naslednje jutro je Hunjadi kneza Ulrika pozval k sebi in ga dal hladnokrvno umoriti, medtem ko je kralj Ladislav ostal pri življenju.
Hunjadijeva stran pa se ni dolgo veselila uspeha. Mladi kralj se je navidezno spravil z njo, po vrnitvi v Budim pa je ostro udaril po organizatorjih beograjskega komplota.
Ladislav Hunjadi je moral z glavo plačati sodelovanje in vodenje zarote, njegov mlajši brat Matija, nesojeni Ulrikov zet, pa je bil zaprt (bil je mladoleten). Toda že naslednje leto Ladislav Posmrtnik umre in za njim se na ogrski prestol povzpne prav Matija Hunjadi – kralj Matjaž, ki postane eden največjih ogrskih in srednjeevropskih vladarjev.
A kakor knez Ulrik tudi on zapusti zgodovinsko prizorišče brez naslednika. Obstajajo celo pričevanja, da je Celjan skušal posinoviti svojega bodočega morilca, Ladislava Hunjadija.
Celjani so poslednja pomembna srednjeveška dinastija, ki se je s slovenskih tal povzpela v kroge evropskega velikega plemstva. Ko so v Celju pokapali zadnjega kneza, se je razlegal presunljiv klic:»Danes grofje Celjski in nikdar več«.
Literatura:
Fugger, Germadnik Rolanda. K zvezdam in nazaj. Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa Celjskega. Pokrajinski muzej Celje 2006
GRDINA. Igor. Celjski knezi v Evropi. Fit- Media, d. o. o. Celje 1994.
Katalog razstave Grofje celjski. Pokrajinski muzej Celje 1999.
Veliki splošni leksikon. Priročna izdaja. Knjiga 6, 7 in 11. DZS. Ljubljana 2006.
Zbornik mednarodnega simpozija. Grofje Celjski – stara – nova spoznanja. Celje, 27. – 29. maja 1998. Pokrajinski muzej Celje 1998.
Darjan Teržan
Thursday, October 4, 2007
Wednesday, September 12, 2007
ANALYSIS OF THE QUESTIONNAIRE FROM ROMANIA
DOWNLOAD ANALYSIS OF THE QUESTIONNAIRE FROM ROMANIA
(Microsoft PowerPoint file)
(Microsoft PowerPoint file)
Subscribe to:
Posts (Atom)