SKUPNE POTI CELJSKIH IN TRANSILVANSKIH KNEZOV

Dijaki in učitelji iz šole Colegiul National “Áprily Lajos” iz Brasova v Romuniji so bili na obisku v Celju od 11. do 15. 09.2007.
Skupaj smo pripravili razstavo o skupnih točkah med Celjskimi in transilvanskimi v poznem srednjem veku.
Ugotovili smo, da so se naše poti kar trikrat križale in sicer:


SKUPNE POTI CELJSKIH IN TRANSILVANSKIH KNEZOV

O stičnih točkah zgodovine Celjskih grofov in transilvanskih vojvod na evropskem piedestalu imamo malo podatkov. Morali bi obiskati arhive v Budimpešti, na Dunaju, v Bratislavi, Konstanci in še kje. Načrtno bi morali raziskati take ali drugačne stike med Celjskimi grofi in transilvanskimi vojvodami.

Stiki med narodi, ali vsaj med vladajočo strukturo, so verjetno bili, vendar se pojavi vprašanje, kakšni. Predvidevamo lahko, da so imeli vsaj nekaj stikov. Poti dveh tako različnih dežel, kot sta Transilvanija in Celjska grofija, njihovih kultur in načinov življenja, sta bili povezani nekajkrat v poznem srednjem veku, v obdobju vzpona celjske dinastične rodbine.

BITKA PRI NIKOPOLJU

Prvič sodelujeta predstavnika obeh pokrajin v znameniti bitki pri Nikopolju 25. septembra leta 1396.

Ogrski kralj Sigismund Luksemburški je na križarski pohod proti Turkom povabil skoraj vse takratne evropske države. Odzvali so se Francozi z okrog 10000 vojaki pod poveljstvom sina burgundskega vojvode Filipa. Pridružili so se jim nemški vitezi. Skupaj so se odpravili do Dunaja, kjer so se Avstrijcem pridružili še koroški, kranjski in štajerski Slovenci. Slednjim je poveljeval grof Herman II. Celjski. Zbrana vojska je odkorakala do Budima na Ogrskem, kjer so se pridružili Ogrom, s severa so prispeli vitezi Ivanovci s Poljske in Češke. Vsem se je pridružilo še 1000 angleških oklepnih konjenikov pod vodstvom vojvode Lancasterskega. Z zahoda je prikorakala še vojska Hrvatov, Bosancev in Ogrskih (panonskih) Slovencev. Nazadnje so se vojski pridružili še Vlahi vojvode Mirča in Transilvanci pod vojvodo Sedmograškim. Skupaj je bilo zbranih med 60000 in 100000 krščanskih vojakov. Skupaj s pratežjo so šteli okrog 120000 ljudi.

V začetku septembra 1396 je evropska vojska začela z obleganjem Nikopolja. Turški sultan Bajazid je prekinil obleganje Carigrada in se z okrog 200000 vojščakov odpravil preko Trnova proti Nikopolju. Pridružil se mu je srbski knez Štefan Lazarevič z okoli 5000 vojaki.

Evropski križarji so bili prepričani, da bodo Turke razbili in jih pregnali do Carigrada ter jih vrgli iz Evrope.

Na krščanski strani je pred bitko prišlo do resnega spora. Kralj Sigismund je hotel najprej udariti na Turke s svojo vojsko Ogrov, Slovencev, Vlahov vojvode Mirča in Sedmograjčani, ki so že poznali turški način vojskovanja. Temu so nasprotovali Francozi, ki so si želeli priboriti slavo pri razbitju in uničenju turške armade.

Kralj Sigismund je popustil Francozom, ki so prvi napadli turške čete. Francoski oklepni konjeniki so udarili na prvo bojno linijo Turkov in dobesedno pregazili janičarje. Nato so udarili in dodobra razmajali še drugo turško linijo, ki jo je sestavljala turška konjenica. Francozi so v bojni vnemi spregledali, da so napadli le del turških čet, ki je bil obrnjen proti njim. Po običaju srednjeveškega vojskovanja so razjahali in peš napadli ostanke turških čet.

Med tem se je v bitko zapletla tudi glavnina krščanskih čet. Francoze so s hrbta napadli janičarji. Francoski vitezi so njihove čete prebili, ne pa tudi uničili. S strani je napadla še turška konjenica, ki je bila skrita za gričem in je niso videli. Francozi so bili obkoljeni s turško vojsko.

Ogrski kralj Sigismund Luksemburški je videl, da se je francoska vojska znašla v obroču, zato je sam vodil protiudar. Nalet krščanskih bojevnikov je bil silovit in že se je kazala zmaga, ker je med turško vojsko prišlo do znakov razsula. Sultan Bajazid je posegel v bitko, da bi preprečil razsulo. Bajazid je povabil srbskega kneza Štefana Lazarevića in njegove vojake v napad na Sigismundov oddelek. Srbska vojska je štela okoli 5000 vojakov, od tega 1500 oklepnih konjenikov. Knez Lazarevič je z vso silo napadel vojsko kralja Sigismunda in uspel.

Vlahi vojvode Mirča in Transilvanci so pod vojvodo Sedmograškim zapustili krščansko vojsko in se pridružili Turkom. Bojišče so zapustili še Hrvati in Francozi, Nemci in Ogri ter se v neredu umikali proti Donavi.

Prisebnost je ohranil Herman II. Celjski s Slovenci. Slovenske čete Celjskega grofa so razbile Turke in jim odpeljale skoraj že zajetega ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega. Kralja Sigismunda Luksemburškega je rešil smrti grof Herman II. Celjski, zaradi česar je bil v zahvalo povišan v kneza.

ZMAJEV VITEŠKI RED

Drugič Celjski sodelujejo s Transilvanci leta 1408, ko je Sigismund Luksemburški začel ustvarjati Zmajev viteški red. Ustanovitelja viteškega reda sta Sigismund Luksemburški in žena Barbara Celjska. Red je imel 22 članov, ki so se delili v viteze I. in II. reda.

Z redom so odlikovali tiste, ki so bili zaslužni v obrambi vere. Med člani reda so bili: ustanovitelj Sigismund Luksemburški in žena Barbara, njena oče in brat Herman II. ter Friderik II. iz Celja, Srbski despot Štefan Lazarević, kralj Alfonz Aragonski in Neapeljski, Poljski kralj Ladislav II, veliki knez Vtautas Litvanski, vojvoda Ernest Avstrijski, Krištof III., vojvoda Bavarski, Pipo iz Ozore in Filip Buondelmonte (Ogrska), poljski kralj Vladislav II. Jagelovský, danski kralj Ferdinand, Albert III. Nemški, avstrijski vojvoda Ernest Habsburski, njegov naslednik Ernest Železni, vlaški vojvoda Vlad II. Dracul in njegov sin Vlad III., Eberhardt, ogrski plemič Nikolaj I. Gorjanski in njegov brat Jan Gorjanski, vojvoda Stibor Stiboric - bratislavski župan, Peter Brezovicki, Peter Čeh z Levic in še drugi.

13. decembra leta 1418 so na cerkvenem koncilu v Konstanci predstavili listino Zmajevega viteškega reda in njegovo delovanje. Bojevali so se proti turški vojski in husitom.

HUNJADI IN MATIJA KORVIN

Tretje, hkrati pa tudi zadnje srečanje med celjskimi in transilvanskimi plemiči, je bilo usodno za Celjske. Ulrik je skoval več mračnih načrtov zoper Ivana Hunjadija, ki je bil iz Transilvanije, sin plemiča Janosa Hunjadija. Ivan Hunjadij se je po smrti ogrskega kralja Albrehta II. Habsburškega zapletel z Ulrikom Celjskim v boj za skrbništvo nad mladoletnim kraljem Ladislavom Posmrtnikom.

Oger je s svojimi vojščaki pritisnil proti Celju, a je bil po hudih bitkah odbit, zato se je moral umakniti. Ivana Hunjadija je polom prisilil, da je pričel razmišljati o pomiritvi s Celjskimi. Tako je bila nazadnje sklenjena ženitna pogodba med Hunjadijevci in Brankovići, ki je zadevala tudi Celjske. Hčerka iz zakona med knezom Ulrikom in Katarino Branković, Elizabeta, bi morala vzeti za moža po prvem dogovoru starejšega sina ogrskega gubernatorja Ladislava, po drugem pa mlajšega Matijo.

Elizabeta, ki je zaradi sporazuma med despotom Jurijem in Celjani morala pripadati pravoslavni veri, je bila prvotno obljubljena enemu goriških grofov, toda ti so medtem tako nazadovali, da utrjevanje povezav z njimi za knežjo dinastijo iz porečja Savinje ni bilo zanimivo. Tako je bila Celjanka še kot otrok poslana k Hunjadijevcem, vendar je kmalu umrla.

Ivan Hunjadi in Ivan Kapistran sta vodila predhodnico križarskega pohoda in pred Beogradom zavrnila Osmane. Oba sta umrla za kugo. Glavnina križarske vojske pod vodstvom Ulrika Celjskega in kralja Ladislava se je počasi premikala proti bojišču.

V začetku novembra 1456 je prispela v Fugot pri Petrovaradinu, kjer je zasedal ogrski državni zbor. Na njem je bil knez Ulrik imenovan za vrhovnega kapetana Ogrske. To je bil položaj, ki ga je pred smrtjo imel Ivan Hunjadi. Njegov starejši sin je bil prepričan, da to mesto pripada njemu, zato je skoval zaroto zoper kneza Ulrika.
8. novembra 1456 so križarji končno prispeli v Beograd, toda v mestno trdnjavo so Hunjadijevci spustili samo kralja Ladislava Posmrtnika in njegovo ožje spremstvo, v katerem je bil tudi vrhovni kapetan. Naslednje jutro je Hunjadi kneza Ulrika pozval k sebi in ga dal hladnokrvno umoriti, medtem ko je kralj Ladislav ostal pri življenju.

Hunjadijeva stran pa se ni dolgo veselila uspeha. Mladi kralj se je navidezno spravil z njo, po vrnitvi v Budim pa je ostro udaril po organizatorjih beograjskega komplota.

Ladislav Hunjadi je moral z glavo plačati sodelovanje in vodenje zarote, njegov mlajši brat Matija, nesojeni Ulrikov zet, pa je bil zaprt (bil je mladoleten). Toda že naslednje leto Ladislav Posmrtnik umre in za njim se na ogrski prestol povzpne prav Matija Hunjadi – kralj Matjaž, ki postane eden največjih ogrskih in srednjeevropskih vladarjev.

A kakor knez Ulrik tudi on zapusti zgodovinsko prizorišče brez naslednika. Obstajajo celo pričevanja, da je Celjan skušal posinoviti svojega bodočega morilca, Ladislava Hunjadija.

Celjani so poslednja pomembna srednjeveška dinastija, ki se je s slovenskih tal povzpela v kroge evropskega velikega plemstva. Ko so v Celju pokapali zadnjega kneza, se je razlegal presunljiv klic:»Danes grofje Celjski in nikdar več«.

Literatura:
Fugger, Germadnik Rolanda. K zvezdam in nazaj. Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa Celjskega. Pokrajinski muzej Celje 2006

GRDINA. Igor. Celjski knezi v Evropi. Fit- Media, d. o. o. Celje 1994.

Katalog razstave Grofje celjski. Pokrajinski muzej Celje 1999.
Veliki splošni leksikon. Priročna izdaja. Knjiga 6, 7 in 11. DZS. Ljubljana 2006.

Zbornik mednarodnega simpozija. Grofje Celjski – stara – nova spoznanja. Celje, 27. – 29. maja 1998. Pokrajinski muzej Celje 1998.

Darjan Teržan